Poročno fotografiranje se ne začne, ko prideta do oltarja

Poročna fotografija se ne začne, ko prideta do oltarja. Začne se zjutraj, ko se nevestina priprava odvija v sobi polni naravne svetlobe. Največja usluga, ki si jo lahko naredita, je, da za priprave izbereta lepo, svetlo sobo in jo pred prihodom fotografa pospravita. Bela posteljnina, velik okno, stol, obešalnik za obleko, škatlica za prstane. Vse tiste malenkosti, ki jih fotograf rad fotografira – čevlji, parfum, vabilo, šopek – dajta v eno vrečko že večer prej. Tako ne bo iskanja in panike.

Pri ženinu je podobno. Likanje srajce, manšetni gumbi, ura, dišava, prijatelji, ki nazdravijo. To so tisti mali rituali, ki kasneje v albumu povedo celotno zgodbo. Če sta ločeno, poskrbita, da bo fotograf imel dovolj časa za oba. Velikokrat se zgodi, da se pri nevesti zadržijo uro predolgo, pri ženinu pa potem vse posname v petih minutah. Dogovorita se za realen urnik.

Svetloba je vse

Fotografi vedno govorijo o svetlobi, ker je res vse. Najlepša svetloba je zjutraj in uro pred sončnim zahodom. To je tista mehka zlata ura, ko je koža lepa, sence niso ostre in ozadje zažari. Če lahko, načrtujta portrete ravno takrat. Če imata obred opoldne na močnem soncu, ni tragedija, ampak izberita senco. Stari lipov drevored, senca cerkve, bela stena dvorane, vse to dela čudeže. Za poroko na prostem velja pravilo, da več detajlov pomeni več igre s svetlobo in sencami, zato narava ni nikoli dolgočasno ozadje, če jo znaš brati.

Pomembna je tudi svetloba zvečer. Prvi ples, razrez torte, zabava. Če je prostor okrašen samo z belo hladno razsvetljavo, bodo fotografije hladne. Če pa imate tople lučke, sveče in žarnice, bo vzdušje takoj bolj intimno. To je detajl, o katerem nihče ne razmišlja, fotograf pa ga vidi takoj.

Portreti brez strahu pred kamero

Skoraj vsak par reče, da se ne zna fotografirati. To je normalno. Nihče se ne zna. Zato obstaja tisto mehko usmerjanje, o katerem govorijo vsi boljši poročni fotografi. Ne gre za poziranje, gre za gibanje. Fotograf vama ne bo rekel, dajta roke tako in tako, ampak vama bo rekel, hodita počasi proti meni in se pogovarjajta, kot da me ni. Ali pa objemi jo od zadaj in ji povej nekaj, kar ji še nisi povedal danes. V teh trenutkih nastane iskren smeh, tisti pravi pogled, tista pristna bližina.

Trije mali triki, ki vedno delujejo. Prvi, dihajta skozi nos in imejta ramena dol. Takoj bosta videti bolj elegantna. Drugi, ko se držita za roke, naj bo prijem mehak, ne krčevit. Tretji, med poljubom se ne umikajta takoj, ostanita sekundo dlje. Fotograf potrebuje to sekundo.

In ne pozabita na roke. Roke povedo ogromno. Kako popraviš tančico, kako popravi kravato, kako držita šopek. Šopek naj bo vedno nižje, kot mislita, nekje v višini popka, da se vidi obleka.

Zgodba, ki je ne vidita

Najlepše poročne fotografije pogosto sploh niso od vaju dveh. So od vajine mame, ki vaju gleda s solzami v očeh. Od vajinega prijatelja, ki med govorom postane nervozen. Od otrok, ki tečejo bosi po travi. Zato je tako pomembno, da fotografu zaupata in mu pustita prostor. Če ves čas gledata v kamero, bosta zamudila tisto, kar se dogaja okoli vaju.

Zato je smiselno imeti tudi drugega fotografa ali vsaj razmisliti o njem. En fotograf ne more biti na dveh koncih hkrati. Medtem ko eden fotografira vajin izhod iz cerkve, drugi ujame goste, ki mečejo lističe. Medtem ko eden dela portrete z družino, drugi lovi detajle mize. To ni luksuz, to je pokritost.

Na koncu pa še ena misel, ki jo fotografi slišijo po vsaki poroki. Škoda, da se nisva več časa posvetila drug drugemu. Poročni dan zleti. Fotografije so edina stvar, ki ta občutek upočasni. Zato si vzemita pet minut samo za vaju, nekje na robu slavja, brez telefona, brez gosti. Samo vidva in razgled. Fotograf bo to ujel od daleč. In to bo verjetno vajina najljubša fotografija.